Živalski svet

Če hočete videti slovensko živalsko kraljestvo v malem, pridite na Kočevsko, kjer domujejo vse avtohtone zveri. Tu uraduje skromni medved, pa bolj v tujini kot doma slavna primadona, sova kozača in ris, ki kljub ponovni naselitvi izginja. Pred volkom, ki si za nedeljsko kosilo privošči slastno pečenko divjega prašiča, se skrivajo gamsi, ker pravljičarski hudobec nima kril, pa so pred njim varne vsaj ptice.

Medved

Polovica od približno 500 slovenskih medvedov živi na Kočevskem, zato ni čudno, da je prav medved zaščitni znak tega območja. Zavarovan je s slovensko, evropsko in mednarodno zakonodajo, zato za tiste, ki so pred zakonom bolj enaki kot drugi, velja rek, da so »zaščiteni kot kočevski medvedi«. Na kosmatinčevem jedilniku je pretežno rastlinska hrana, a čeprav ni vegetarijanec, se človeku izogiba. Medvedi v povprečju živijo do 35 let in dosežejo težo od 200 do 400 kg. Samice so nekoliko lažje, od 150 do 350 kg, a jih zaradi kilogramov ne boli glava, saj v zimskem dremežu, ki traja tri ali več mesecev, izgubijo tudi do 50 odstotkov skupne mase.


Sova kozača

Na Kočevskem živi tudi devet od trinajstih evropskih sov. Ena od njih je kozača, ki ji je slovensko ime dal Fran Erjavec, ker ga je njeno »nedamsko« oglašanje spominjalo na kozje meketanje. Dama, ki ima pregovorno večji sloves v tujini kot doma, pa ni ta primadona niti v primeru, ko brani svoje mladiče, saj je kot mama zelo zaščitniška ter posledično nevarna. Njeno družinsko življenje je podobno idealu iz 50. let prejšnjega stoletja: sama pospravlja po gnezdu in skrbi za mladiče, medtem ko soprog z lovom preživlja družino. Tudi njeni mladiči so podobni človeškim potomcem, saj se jim hudo mudi odrasti in zato iz gnezda poskačejo še preden poletijo. Sicer pa je sova kozača stalnica in doživi tudi 40 let, zato lahko pogost obiskovalec gozda eno sovo srečuje večji del življenja.


Volk

Glede na to, kako raznolik je volkov jedilnik ne čudi, da je moral v pravljicah prevzeti vlogo negativca, ki ga je zaznamovala za vse čase in generacije. Morda je tudi to razlog, da je ta »enfant terrible« v preteklosti skoraj izginil iz naših gozdov in so se mu vremena nekoliko zjasnila šele leta 1973, ko se je nehala praksa izplačevanja nagrad za pokončane volkove. Dokončno si je lahko oddahnil šele 20 let pozneje, ko ga je država uvrstila na seznam redkih in ogroženih živalskih vrst. Poslej sovražnikov praktično nima in živi od 12 do 16 let. Tropi, v katerih je okoli sedem volkov, so oblikovani po »kastnem« sistemu, na vrhu katerega sta alfa volk in alfa volkulja.


Ris

Kar človeku ni uspelo z volkom, mu je z risom, ki je s kočevskega in slovenskega zemljevida povsem izginil in ga je bilo treba ponovno naseliti pred 40. leti. Takrat so lovci iz slovaških gozdov k nam pripeljali Vesno, Stefo in Reško ter Vitka, Vlaška in Arpada, ki imajo danes kar nekaj potomcev. A asimilacija je bila le delno uspešna, saj je ris pred ponovnim iztrebljenjem. Je visoko specializiran plenilec, ki na Kočevskem iz zasede preži na srnjad, jelenjad, divjega prašiča, gamsa in druge živali. Sam naravnih sovražnikov nima, se pa umika volku, razen v času parjenja pa beži tudi pred žensko populacijo. Samotarsko in samsko življenje mu očitno godi, saj dočaka od 14 do 17 let.


Gams

Pri nas je mogoče uzreti celo ponosnega gamsa, ki živi tudi v strmih skalnatih soteskah kolpske doline. Ker ima glede številčnosti večjo srečo od risa, ni zaščiten, poleg slednjega in volka pa se mora bati tudi lovcev, saj »gamsov čop« predstavlja lovsko trofejo. Je precej družaben in če ga na lastno gostijo kot osrednjo jed ne povabijo omenjeni sovražniki ali ne pade prek stene, zna dočakati zrelo dobo 24. let. Temu najbrž pripomore skromna prehrana v obliki trave, mahu in drevesnega brstja ter vsakdanja vadba na zraku, ki je temu spretnemu živalskemu planincu zapisana v genih.


Divji prašič

Velika sovražnica divjega prašiča je bila cesarica Marija Terezija, ki je leta 1770 z odredbo ukazala povsem zatreti vse prostoživeče primerke v naravi. A previdna žival, ki je tudi nočni ptič, se je kljub temu ali pa prav zaradi tega uspela ohraniti in razmnožiti. Najljubši so mu prostrani mešani gozdovi, v katerih pod vodstvom stare svinje živi v krdelu. Skupinam od 10 do 30 živali se izogibajo le stari merjasci, ki so – tako kot stari gamsji kozli- samotarji. Njena razumskost se kaže tudi pri iskanju bivalnega prostora. Določenega kraja se namreč drži le toliko časa, dokler je tam dovolj hrane, nato pa si poišče novo zemljišče, ki se od starega lahko oddaljeno tudi 100 in več kilometrov. Življenjska doba divjega prašiča je 8 do10 let, njegov najpomembnejši naravni sovražnik pa je- kdo drug kot- volk. Proti njemu jim ne pomaga niti bolj ali manj popolni zobni niz, ki ga krasijo močni čekani.


Polh

Nekdaj so verjeli, da polhe pase sam hudič, kar je v primeru Kočevske, kjer je gospodar teme kolovratil v preteklosti, prav mogoče. Življenjska doba polha je pet let, v primeru, da na priljubljeni polhariji pristane na vašem krožniku, pa tudi manj. Lov na polhe je bil nekdaj obdavčen, danes pa ga lahko od 1.oktobra lovi vsakdo. Poleg človeka, ki je polšjo mast uporabljal v zdravilne namene, njegovo kožo pa za izdelavo kučem polhovk, se mora ta živalca velikih temnih oči bati tudi kun, divjih in domačih mačk ter sov. Polšje meso namreč močno diši tudi njim.