Živalski svet

Če hočete videti slovensko živalsko kraljestvo v malem, pridite na Kočevsko, kjer domujejo vse avtohtone zveri. Tu uraduje skromni medved, pa bolj v tujini kot doma slavna primadona, sova kozača in ris, ki kljub ponovni naselitvi izginja. Pred volkom, ki si za nedeljsko kosilo privošči slastno pečenko divjega prašiča, se skrivajo gamsi, ker pravljičarski hudobec nima kril, pa so pred njim varne vsaj ptice.

Medved (Ursos Arctos)

Polovica od približno  slovenskih medvedov živi na Kočevskem, zato ni čudno, da je prav medved zaščitni znak tega območja. Zavarovan je s slovensko, evropsko in mednarodno zakonodajo, zato za tiste, ki so pred zakonom bolj enaki kot drugi, velja rek, da so »zaščiteni kot kočevski medvedi«. Na kosmatinčevem jedilniku je pretežno rastlinska hrana, a čeprav ni vegetarijanec, se človeku izogiba. Medvedi v povprečju živijo do 35 let in dosežejo težo od 200 do 400 kg. Samice so nekoliko lažje, od 150 do 350 kg, a jih zaradi kilogramov ne boli glava, saj v zimskem dremežu, ki traja tri ali več mesecev, izgubijo tudi do 50 odstotkov skupne mase.


Sova kozača

Na Kočevskem živi tudi devet od trinajstih evropskih sov. Ena od njih je kozača, ki ji je slovensko ime dal Fran Erjavec, ker ga je njeno »nedamsko« oglašanje spominjalo na kozje meketanje. Dama, ki ima pregovorno večji sloves v tujini kot doma, pa ni ta primadona niti v primeru, ko brani svoje mladiče, saj je kot mama zelo zaščitniška ter posledično nevarna. Njeno družinsko življenje je podobno idealu iz 50. let prejšnjega stoletja: sama pospravlja po gnezdu in skrbi za mladiče, medtem ko soprog z lovom preživlja družino. Tudi njeni mladiči so podobni človeškim potomcem, saj se jim hudo mudi odrasti in zato iz gnezda poskačejo še preden poletijo. Sicer pa je sova kozača stalnica in doživi tudi 40 let, zato lahko pogost obiskovalec gozda eno sovo srečuje večji del življenja.


Volk

Glede na to, kako raznolik je volkov jedilnik ne čudi, da je moral v pravljicah prevzeti vlogo negativca, ki ga je zaznamovala za vse čase in generacije. Morda je tudi to razlog, da je ta »enfant terrible« v preteklosti skoraj izginil iz naših gozdov in so se mu vremena nekoliko zjasnila šele leta 1973, kose je nehala praksa izplačevanja nagrad za pokončane volkove. Dokončno si je lahko oddahnil šele 20 let pozneje, ko ga je država uvrstila na seznam redkih in ogroženih živalskih vrst. Poslej sovražnikov praktično nima in živi od 12 do 16 let. Tropi, v katerih je okoli sedem volkov, so oblikovani po »kastnem« sistemu, na vrhu katerega sta alfa volk in alfa volkulja.


Ris

Kar človeku ni uspelo z volkom, mu je z risom, ki je s kočevskega in slovenskega zemljevida povsem izginil in ga je bilo treba ponovno naseliti. Takrat so lovci iz slovaških gozdov k nam pripeljali Vesno, Stefo in Reško ter Vitka, Vlaška in Arpada, ki imajo danes kar nekaj potomcev. A asimilacija je bila le delno uspešna, saj je ris pred ponovnim iztrebljenjem.  Je visoko specializiran plenilec, ki na Kočevskem iz zasede preži na srnjad, jelenjad, divjega prašiča, gamsa in druge živali. Sam naravnih sovražnikov nima, se pa umika volku, razen v času parjenja pa beži tudi pred žensko populacijo. Samotarsko in samsko življenje mu očitno godi, saj dočaka od 14 do 17 let.


Gams

Pri nas je mogoče uzreti celo ponosnega gamsa, ki živi tudi v strmih skalnatih soteskah kolpske doline. Ker ima glede številčnosti večjo srečo od risa, ni zaščiten, poleg slednjega in volka pa se mora bati tudi lovcev, saj »gamsov čop« predstavlja lovsko trofejo. Je precej družaben in če ga na lastno gostijo kot osrednjo jed ne povabijo omenjeni sovražniki ali ne pade prek stene, zna dočakati zrelo dobo 24. let. Temu najbrž pripomore  skromna prehrana v obliki trave, mahu in drevesnega brstja ter vsakdanja vadba na zraku, ki je temu spretnemu živalskemu planincu zapisana v genih.


Divji prašič

Velika sovražnica divjega prašiča je bila cesarica Marija Terezija, ki je leta 1770 z odredbo ukazala povsem zatreti vse prostoživeče primerke v naravi. A previdna žival, ki je tudi nočni ptič, se je kljub temu ali pa prav zaradi tega uspela ohraniti in razmnožiti. Najljubši so mu prostrani mešani gozdovi, v katerih pod vodstvom stare svinje živi v krdelu. Skupinam od 10 do 30 živali se izogibajo le stari merjasci, ki so – tako kot stari gamsji kozli- samotarji. Njena razumskost se kaže tudi pri iskanju bivalnega prostora. Določenega kraja se namreč drži le toliko časa, dokler je tam dovolj hrane, nato pa si poišče novo zemljišče, ki se od starega lahko oddaljeno tudi 100 in več kilometrov. Življenjska doba divjega prašiča je 8 do10 let, njegov najpomembnejši naravni sovražnik pa je- kdo drug kot- volk. Proti njemu jim ne pomaga niti bolj ali manj popolni zobni niz, ki ga krasijo močni čekani.


Skrivni svet ptic

Na Kočevskem ne boste razočarani niti v primeru, da vam je ljubši pogled v nebo. Na enem območju lahko vidite več kot 60 vrst ptic, od tega 15 takih, ki so na Rdečem seznamu ogroženih gnezdilk Slovenije. Jezersko trstičje med drugim gosti prosnika, kanjo, raco mlakarico, čopastega ponirka in rakarja, ki s svojo prisotnostjo potrjuje dobro kakovost vode. Največ ptic je na vodni površini opaziti spomladi, v avgustu in septembru pa jih lahko občudujete pri pripravah na spanje. 35 ha velika površina je najhladnejša v zimskem času, ko gladina zamrzne, njeni pernati prebivalci pa začasno poiščejo toplejše domovanje.


Orel belorepec

Sodi med naše največje ujede, saj meri od 69 do 91 cm.  Z velikim razponom kril, ki merijo od 200 do 240 cm, zelo spretno izkorišča zračne tokove. Lovi predvsem ribe, na njegovem jedilniku pa se znajdejo tudi lisice, zajci, mlade srne, pozimi pa tudi mrhovina. Gnezdilno obdobje traja prvo polovico leta. Meseca marca samica znese 1 – 3 jajca. Čas valjenja je 36 do 42 dni, skrb za zarod pa 80-90 dni.  Mladiči iz gnezda poletijo v prvi polovici meseca junija. Pri izbiri lokacije gnezda je izbirčen, zgradi ga tam, kjer ni pogoste prisotnosti ljudi. V tem času je občutljiv na vsakovrstne motnje.  V času valjenja mu grožnjo predstavljajo plenilci gnezd in naravoslovni fotografi ali drugi, ki posegajo v njegovo neposredno okolico.  Vrsta je maloštevilna. Na rdečem seznamu ogroženih vrst je orel belorepec opredeljen kot ranljiva vrsta (VU).  V Sloveniji je znanih okoli 5 parov orlov belorepcev, prvo znano gnezdo pa je bilo prav v bližini Kočevsko Reškega jezera. V okviru projekta  LIFE Kočevsko  so znano gnezdo ob Kočevsko Reškem jezeru opremili z nadzornimi kamerami, ter postavili zimsko krmišče, ki ga v zimskem času zalagajo z mrhovino. Ključna naloga projekta pa je zagotavljanje miru in omejitev dostopa  v gnezdilnem in prehranjevalnem habitatu na  Kočevsko reškem jezeru.                           


Polh

Nekdaj so verjeli, da polhe pase sam hudič, kar je v primeru Kočevske, kjer je gospodar teme kolovratil v preteklosti, prav mogoče. Življenjska doba polha je pet let, v primeru, da na priljubljeni polhariji pristane na vašem krožniku, pa tudi manj. Lov na polhe je bil nekdaj obdavčen, danes pa ga lahko od 1.oktobra lovi vsakdo. Poleg človeka, ki je polšjo mast uporabljal v zdravilne namene, njegovo kožo pa za izdelavo kučem polhovk, se mora ta živalca velikih temnih oči bati tudi kun, divjih in domačih mačk ter sov. Polšje meso namreč močno diši tudi njim.


Rdeča lisica

Je naša najpogostejša zver. Poseljuje gozdove, obdelovalne površine in suburbano okolje. Aktivna je ponoči, vendar jo jeseni in pozimi lahko vidimo tudi podnevi. Počiva v brlogu (lisičini), ki si ga izkoplje sama. Je dobra plavalka, hitro teče in dela dolge skoke (3 – 4 m). Je vsejedka, večino njene prehrane sestavljajo glodavci, vendar je tudi zajce, ptiče, ribe, žabe, žuželke, mrhovino ter sadje. Pari se od januarja do marca, breja je 52 do 53 dni. V skotu je 1 do 10 (navadno 4 do 7) golih in slepih mladičev. Mladiči zapustijo brlog, ko so stari 4 do 5 tednov, pri petih mesecih pa so že samostojni.  Lisica je glavna prenašalka stekline, s to smrtonosno virusno boleznijo lahko okuži tudi druge sesalce in človeka. Življenjska doba lisice je 12 let. Ima veliko naravnih sovražnikov, med katere sodijo volk, ris, planinski  orel in mladičem nevarna kragulj ter uharica. Lisica ne spada med ogrožene vrste.


Navadni jelen

Jelen je največji sodoprsti kopitar, aktiven predvsem v mraku in ponoči, ki zraste čez 2 metra in tehta do 250 kg. Samec na čelu ponosno nosi razvejano rogovje, ki vsako leto odpade, na njegovem mestu pa zraste novo, večje in bolj razvejano. Rast rogovja uravnava moški spolni hormon testosteron, zato samice (košute) nimajo razvitega rogovja. Njegov glavni naravni sovražnik je volk. Življenjski prostor jelenov so gozdovi od nižin do gornje gozdne meje. Stare živali in mladi jeleni živijo v manjših tropih, v večjih pa košute z mladiči.  Podnevi počivajo in počasi prežvekujejo travo, zelišča, poganjke, plodove in posevke. Imajo dobro razvit vid, sluh in voh. Dobro tečejo, skačejo in tudi plavajo. Pozimi in v času stiske se lotijo tudi objedanja vej in lubja, kar povzroča škodo gozdnemu drevju. Septembra samci zapustijo trop. Začne se obdobje parjenja (ruka). V tem času jeleni z globokim glasom oznanjajo svojo moč ter si v medsebojnih bojih poskušajo pridobiti čim več košut, ki pozno spomladi navadno skotijo eno tele. Pozimi se samice spet začnejo družiti s teleti in oblikujejo čredo, samci pa sestavijo svoje črede ali do naslednjega ruka živijo samotarsko življenje.